Naša poslovna zgodba se je začela leta 1986, ko smo v kraju Bačva pri Višnjanu odprli družinsko gostilno »Konoba Milena«.
Kot posebnost naše družinske gostilne je vredno omeniti, da smo začeli pripravljati in gostom ponujati bakalar na belo, ki jim je bil tako všeč, da so ga začeli naročati tudi za domov. Stalno naraščajoče povpraševanje nas je spodbudilo, da smo začeli z proizvodnjo bakalarja in njeno distribucijo na debelo.
Prvi proizvodni obrat za predelavo bakalarja je bil zgrajen leta 1996, ko smo svoj izdelek prvič predstavili domačemu trgu. Z rastjo povpraševanja smo postopoma širili proizvodnjo in paleto izdelkov iz polenovke. Oktobra 2006 smo uvedli HACCP sistem nadzora kakovosti živil, kar nas je popeljalo še korak dlje, in sicer do vrhunske kakovosti izdelkov in zadovoljstva naših kupcev.
Pet let kasneje smo zgradili sodoben proizvodni obrat po najstrožjih evropskih standardih, ki nam je omogočil, da lahko danes svoje vrhunske izdelke iz polenovke predstavljamo in izvažamo tudi na tuje trge. Sprva smo proizvajali le bakalar na belo v rinfuzi, vendar nas je stalno raziskovanje in želja, da trgu ponudimo nekaj novega, vodila do razširitve naše ponudbe.
Bakalar na belo smo tako obogatili z novimi okusi in ustvarili nove vrhunske izdelke, kot so Bakalar Pikantino (z rdečo papriko in čilijem), Bakalar Oliveto (z olivami in oljčnim oljem) ter Bakalar Tartufino (s črnimi tartufi). Danes svoje izdelke delimo na HoReCa linijo ter na Gourmet linijo, ki je pakirana v kontrolirani atmosferi.
Za prihod polenovke v naše kraje, predvsem v Istro, Kvarner in Dalmacijo, se lahko zahvalimo beneškemu plemiču in trgovcu Pieru Queriniju.
Dne 25. aprila 1431 je izplul s Krete, ki je bila takrat pod beneško oblastjo, enako kot naši kraji. Kot lastnik in kapitan beneške trgovske ladje se je odpravil proti pristaniščema Brugge in Antwerpen, da bi tam menjal trgovsko blago. Ko je prečkal Rokavski preliv (La Manche), je njegovo ladjo zajelo hudo neurje, da je doživela brodolom. Querini in nekaj preživelih mornarjev so svojo pustolovščino nadaljevali v rešilnih čolnih. Nevihta jih je zanesla daleč proti severu Norveške, na otočje Lofoti, kjer so jih domačini sprejeli in pogostili s tistim, česar so imeli največ – z ribo stokvis (polenovka– Gadus morrhua).
Piero Querini je, kot pravi trgovec, ob vrnitvi v domovino s seboj odnesel velike količine polenovke in s tem odprl nove trgovske poti. Njegov podvig lahko štejemo za začetek vstopa polenovke v sredozemsko kuhinjo.
Prava zgodovina potovanja polenovke pa se začne v 16. stoletju, ko se je začel njen sistematičen uvoz v evropske države. Do množične uporabe polenovke je prišlo zaradi velike revščine v Evropi, saj so bogati jedli svežo ribo, revni pa suho. Sčasoma se je to spremenilo in polenovka je kot prava poslastica končala na mizah premožnih ljudi, zlasti ob praznikih in v času posta, pripravljena na stotine različnih načinov. V naših krajih sta danes najbolj znani jedi iz polenovke – bakalar na belo in omaka iz bakalarja (šugo).
